Je celulit deden? Kaj o genih zares vemo

Skoraj vsaka ženska, ki ima celulit, je že kdaj pomislila: „To imam po mami.“ Občutek ni napačen — celulit se res drži družin. A med „očitno se deduje“ in „znamo prebrati, kateri gen je kriv“ je velika vrzel, in prav vanjo se vselijo domači DNK-testi, ki obljubljajo, da vam iz sline preberejo celulit. Ta članek pojasni, kaj o genih za celulit dejansko vemo — in zakaj je tega manj, kot zveni iz oglasov.

Kaj pomeni, da se nekaj „deduje“

Najprej razčistimo eno pogosto zmoto. Ko rečemo, da je celulit deden, večinoma ne mislimo, da obstaja en sam „gen za celulit“, ki bi se prenašal iz roda v rod kot barva oči. Celulit je sestavljena lastnost: nanj vpliva zgradba vezivnih pregrad v podkožju, način, kako telo razporeja maščobo, stanje usnjice in kože ter delovanje mikrocirkulacije. Vsaka od teh lastnosti je vsaj deloma dedna — in ko jih podedujemo skupaj, podedujemo tudi nagnjenost k celulitu.

Da se celulit pojavlja po družinah, je torej verjetno res. Vprašanje, na katero je težje odgovoriti, pa je: koliko od tega je dednost in katere gene konkretno bi lahko za to „okrivili“? Tu se znanost izkaže za presenetljivo skopo.

Ena raziskava, dva gena

Najbolj citirano delo na to temo je raziskava, ki jo je leta 2010 objavila skupina italijanskih raziskovalcev pod vodstvom Enza Emanueleja. Zasnova je bila smiselna: primerjali so 200 vitkih žensk s celulitom z 200 enako vitkimi ženskami brez njega — torej skupini, izenačeni po telesni teži, da razlika ne bi bila preprosto v maščobi. Pri vseh so pregledali 25 različic v 15 genih, za katere so domnevali, da bi lahko bili povezani s celulitom.

Od vseh pregledanih različic sta se kot pomembni izkazali le dve. Prva je bila različica gena ACE, ki je bila pri ženskah s celulitom pogostejša in je torej nakazovala večjo nagnjenost. Druga je bila različica gena HIF1A, ki je delovala zaščitno — pri ženskah s celulitom je bila redkejša. Zanimivo je, kaj imata oba gena skupnega: oba sta povezana s pretokom krvi in z oskrbo tkiva s kisikom. To se lepo ujema s predstavo, da pri nastanku celulita sodelujeta tudi prekrvavitev in stanje mikrocirkulacije v podkožju, ne le maščoba.

Na prvi pogled je to lepa, zaokrožena zgodba. Težava je v tem, kaj se je z njo zgodilo potem.

Zakaj je treba biti previden

Dobra raziskava postane zanesljivo znanje šele, ko jo nekdo drug, neodvisno, ponovi in dobi enak rezultat. Pri tej raziskavi se to ni zgodilo. Od leta 2010 je nihče ni neodvisno ponovil na novi skupini žensk — ni nove študije, ki bi isti povezavi potrdila, ni obsežne genomske raziskave, ki bi ta gena našla med tisoči pregledanih, in ni nobene dvojčkove študije, ki bi povedala, kolikšen delež nagnjenosti k celulitu je sploh deden. Kadar boste kje prebrali natančno odstotkovno „dednost celulita“, vedite, da takšne številke v resnici nimamo.

Previdnost zahteva tudi sam zapis rezultatov. V izvirnem članku je ena od številk, ki opisujejo velikost tveganja pri genu ACE, zapisana neskladno s pripadajočim intervalom zaupanja — drobna, a pomembna nedoslednost, ki se je nato prepisovala iz vira v vir. Zato je pošteno govoriti o smeri učinka (različica ACE nakazuje večjo nagnjenost, HIF1A zaščito), ne pa se opirati na natančne številke iz te ene študije. Omeniti velja še, da poznejši zapis, ki to delo včasih spremlja in govori o kajenju in genu ACE, ni neodvisna ponovitev raziskave, ampak krajši komentar.

Nič od tega ne pomeni, da je raziskava napačna ali brez vrednosti. Pomeni le, da je to, kar imamo, ena obetavna sled — ne pa potrjeno dejstvo.

Od ene sledi do trženja gotovosti

Prav tu se odpre prepad med znanostjo in oglaševanjem. Na trgu se pojavljajo domači DNK-testi, ki obljubljajo, da iz vašega genskega zapisa preberejo „nagnjenost k celulitu“ in vam na podlagi tega svetujejo izdelke ali postopke. Ko pogledamo, na čem takšni testi slonijo, pogosto naletimo prav na to eno, nepotrjeno raziskavo iz leta 2010 — včasih na peščico genov, katerih povezava s celulitom je še šibkejša.

Med „ena študija je našla povezavo, ki še ni potrjena“ in „vaš genski izvid kaže, da ste nagnjeni k celulitu“ je ogromna razlika v gotovosti. Prvo je previden znanstveni sklep, drugo je tržna obljuba, ki si izposodi videz znanstvene natančnosti. Rezultat takega testa vam o vaši koži pove bistveno manj, kot se zdi — pravzaprav vam pogled v ogledalo in poznavanje lastne družine povesta več.

Kaj dednost pomeni v praksi

Tudi če je nagnjenost k celulitu deloma zapisana v genih, to ni razlog za vdano sprijaznjenje — in tudi ne za lov na drage genske izvide. Dednost namreč vpliva na nagnjenost, ne določa pa dokončno, kako bo koža videti. Geni so okvir; znotraj njega pa na videz kože vplivajo dejavniki, ki so v vaših rokah — prekrvavitev, čvrstost mišic pod kožo, telesna sestava, kakovost in nega kože.

Z drugimi besedami: vprašanje „je celulit deden“ je manj uporabno, kot se zdi. Bolj koristno vprašanje je, kaj lahko ob dani zasnovi naredite za lepši videz kože — in na to vprašanje, za razliko od genetike, raziskave dajejo precej bolj uporabne odgovore. Strnjeno jih najdete v pregledu, kako se znebiti celulita. Zakaj je celulit sploh tako značilno ženska lastnost, pa pojasnimo v članku o tem, zakaj ga dobijo predvsem ženske.